|
|
Pogosto je dovolj že odkrit pogovor O pomenu duševnega zdravja in njegovi vlogi v skupnosti smo se pogovarjali s psihiatrom Andrejem Kastelicem, predstojnikom Centra za zdravljenje odvisnosti na Psihiatrični kliniki v Ljubljani, predavateljem na ljubljanski Fakulteti za socialno delo, do nedavnega podpredsednikom Sveta za duševno zdravje pri Vladi Republike Slovenije in strokovnim sodelavcem Zdravstvenega doma Piran. Dr. Kastelic, kaj je duševno zdravje oziroma kdaj smo duševno zdravi?
Svetovna zdravstvena organizacija opredeljuje zdravje kot stanje popolne fizične, duševne in socialne blaginje in ne le odsotnost bolezni. Preprosteje pa ga lahko opredelimo kot ravnovesje, ki ga živimo sami s seboj in okolico.
Kako ga ohranjamo? S tem da ustvarjamo in gradimo dobre odnose z okolico, prijatelji in znanci, da smo v sozvočju s seboj, da gradimo svoje samospoštovanje in samopodobo.
V leksikonu sem zaman iskala definicijo duševnega zdravja. Morala sem se zadovoljiti le s tisto o duševni bolezni. Ali to pomeni, da je to področje pri nas še vedno tabu?
S tem področjem se žal večinoma sistematično ne ukvarjamo, premalo smo poučeni, družina nas o tem velikokrat ne vzgaja prav tako duševno zdravje še ni prodrlo v šole kot preventiva. Res se ponekod izvajajo denimo programi za preprečevanje odvisnosti od drog ali pa tudi konstruktivnega preživljanja prostega časa, vendar gre v glavnem bolj za pilotske projekte ali pa le ob raznih kampanjah, nikakor pa ne za področje, ki bi bilo del rednega programa. Katere so najpogostejše duševne motnje?
Anksioznost, depresija in odvisnost od psihoaktivnih substanc in zaradi vse večjega deleža starostnikov tudi demenca. Kako prepoznamo anksioznost?
Gre za stanje tesnobnosti, ki se pogosto kaže skozi telesne znake in jih velikokrat niti ne prepoznamo kot duševno stisko. Kažejo se kot napetost, vznemirjenost, tresenje, potenje, dušenje, suha usta, rdečica, slabša koncentracija… V današnjem času postaja depresija vse bolj razširjena. Kdaj posumimo nanjo?
Nastane lahko čez noč ali pa se počasi priplazi v nas, velikokrat je lahko tudi reakcija na stresne dogodke. Ljudje je v začetku dostikrat niti ne prepoznamo niti je ne prepozna okolica. Tudi depresija se lahko kaže skozi telesne simptome kot so bolečina, utrujenost, tesnobnost, anksioznost, glavoboli, brezvoljnost… Kaj se zgodi, če znakov ne prepoznamo pravočasno?
Motnja se poglobi, redko ali pa šele po daljšem času spontano izzveni. Človek obupuje, pogosto razmišlja o samomoru, ki ga nemalokrat poskuša narediti, velikokrat žal tudi uspešno. O duševnih boleznih kroži tudi veliko mitov. Katerih?
Ja. Zelo pogost je mit o tem, da če nekdo nenehno govori, da bo naredil samomor, ga potem ne naredi. Pa vemo, da je kar štiri petine ljudi, ki je uspešno naredilo samomor, že imelo pred tem vsaj en samomorilni poskus. Morda še kakšen?
Prav tako veliko ljudi misli, da če se bo s človekom v stiski pogovarjal o samomoru, ga bo s tem spodbudil, da bo res poskušal narediti samomor. Pa je ravno obratno. Morda mu bomo s tem ponudili roko, da bo o svoji stiski govoril. Če pa o tem ne razmišlja, mu bomo s takšnim vprašanjem pokazali, da razumemo in čutimo njegovo stisko. Res pa vemo, da je večina ljudi, ki je naredila samomor, že nekaj tednov pred tem obiskala zdravnika, a se verjetno tega vprašanja nista lotila. Po drugi strani pa pri nas primanjkuje kvalificiranega osebja. Socialnih delavcev je na področju duševnega zdravja je v sosednji Avstriji, na primer, več kot sto krat več kot v Sloveniji. Podobno, čeprav manj izrazito je tudi z drugimi strokovnjaki. Ali k prej omenjenim težavam pripomore tudi naš način življenja?
Seveda. Preobremenjenost v službi in doma, pomanjkanje čustvene opore, ki jo čutimo kot osamljenost, zapuščenost ali izgubo, lahko pripeljejo do stiske. Po eni strani si težav niti ne dovolimo prepoznati ali pa si mislimo, da jih moramo junaško rešit sami. Po drugi strani pa smo včasih preveč ranljivi že ob najmanjši stresni situaciji, zato pretirano odreagiramo. Ob tem pozabljamo, da bi nekatere stvari lahko rešili že v pogovoru z bližnjimi. Včasih torej pomaga že sam pogovor?
Ja in to zelo. Stvari pogosto stiskamo v sebi, zato ne znamo oceniti za kaj gre. Ko pa jih izrečemo se sprostimo in stvari nam postanejo bolj jasne. Morebitnih travm sicer ne bomo pozabili, vendar se bomo z njimi naučili živeti in če se bodo ponovile, nas ne bodo povozile. Kljub temu pa pogosto odlašamo s pogovorom? Zakaj?
Ker nas je sram, mislimo si, da še ni tako hudo, ne vzamemo si časa ali pa nimamo nikogar, ki bi nas poslušal oziroma bi mu lahko zaupali, predvsem pa, ker nas ni nihče naučil prepoznati simptomov. Vendar imamo ljudje zelo podobne stiske, zato je prav, da si jih zaupamo, pri čemer je empatija oziroma sočutje sogovornika temelj kvalitetnega medčloveškega odnosa. Kam se je treba zateči po pomoč?
Lahko se zatečemo k osebnemu zdravniku ali morda specialistu. Pomoč nudijo tudi v Centru za promocijo zdravja v lucijskem zdravstvenem domu kot tudi pri nevladnih organizacijah, kjer pomagajo s svetovanjem. Lahko pa se obrnete tudi na Center za socialno delo Piran in šolske svetovalne službe. Vendar vsako stanje ni duševna motnja. Kako to ločimo?
Seveda ne. Povsem normalno je, da ob izgubi ljubljene osebe, stvari ali zlorabe, žalujemo. Ljudje se na izgubo zelo podobno odzivamo. Pri tem je zelo pomembno, da gremo skozi proces žalovanja, ki je sestavljen in več faz. Te zajemajo zanikanje, jezo, krivdo, žalost, sram… Če jih ne prepoznamo, prehodimo in si zanj ne vzamemo dovolj časa, bomo travmo nosili s seboj celo življenje, kar bo privedlo tudi do drugih duševnih motenj. Kakšna pa je dostopnost do psihiatrične oskrbe na Obali?
Zelo slaba. Tri in pol krat slabša kot v Ljubljani, kjer tudi ni dobra. Žal tudi v bolnišnici ni oddelka za psihiatrijo, prva psihiatrična bolnišnica je šele v Idriji, primanjkuje tudi psihologov v zdravstenih domovih. V katero smer gre razvoj duševnega zdravja v svetu in pri nas?
V obeh primerih gre za varovanje in zaščito pravic ljudi v stiski. Ti ljudje so zaradi stiske zelo ranljivi in zato podvrženi zlorabam. V Sloveniji to področje urejata zakon o bolnikovih pravicah in zakon o duševnem zdravju, ki je v pripravi. Ta med drugim predvideva povsem novo poglavje, ki govori o promociji duševnega zdravja na vseh ravneh. Gre za ozaveščanje o pomenu zdravega načina življenja, s čimer upamo, da ne bomo izboljšali le duševnega zdravja ampak tudi medosebne odnose v celoti. Se vam zdi preveč naivno? Zakon sam tega ne bo spremenil a že ozaveščenost in želja po spremembi lahko prineseta upanje. Pogovarjala se je Jerneja Segulin. Nekaj spletnih virov s področja duševnega zdravja v Sloveniji
Altra: www.altra.si
Ozara: www.ozara.org
Šent: www.sent-si.org
Društvo DAM: www.nebojse.si
Inštitut za varovanje zdravja: www.ivz.si
Novi paradoks: www.drustvo-paradoks.si
Jupsline: www.jupsline.net
Sinapsa: www.sinapsa.org Kam po pomoč
Center za promocijo zdravja v ZD v Luciji: 05/677 33 20
Dispanzer za mentalno zdravje v ZD v Luciji: 05/677 17 64
Nacionalno združenje za kakovost življenja Ozara v Izoli: 05/662 18 30
Center za duševno zdravje Šent Koper: 05/662 14 80 Ocena stanja duševnega zdravja v Sloveniji
Vsak sedmi izmed nas ima v danem trenutku duševno motnjo in vsak tretji jo bo imel vsaj enkrat v življenju. Na dva milijona prebivalcev gospodarsko relativno dobro razvite družbe, kakršna je naša, je v danem trenutku mogoče predvideti okrog 100.000 depresivnih in anksioznih stanj. Velik problem na področju duševnega zdravja v Sloveniji pa je visoka stopnja samomorov.
Vir: Ministrstvo za zdravje RS
|
