|
|
Pogovor s Sonjo Tul, dolgoletno bojevnico za pravice medicinskih sester in prejemnico nagrade Medicinska sestra človek in pol Ko govorimo o zdravstvu, govorimo o nas vseh Višja medicinska sestra Sonja Tul ima danes kot zdravstvena delavka najdaljši delovni staž v piranski občini. Svojo poklicno pot je pred skoraj 40 leti začela v nekdanji piranski bolnišnici, nadaljevala pri znanem dr. Reharju v splošni ambulanti, nato v otroškem dispanzerju, postala glavna medicinska sestra in kasneje delala še v zasebni specialistični ambulanti za ginekologijo in porodništvo. Od leta 2004 ponovno vodi in koordinira delo osebja ZD Piran, ki deluje kar na treh lokacijah in sicer v Luciji, kjer se nahaja tudi uprava, v Piranu ter v Sečovljah. Dober mesec pred upokojitvijo smo jo povprašali o vlogi medicinskih sester v zdravstvu in skupnosti ter o široki paleti dejavnosti, ki jih izvajajo v tem pomembnem občinskem javnem zdravstvenem zavodu. Z glavno sestro sva se za intervju dogovorili na torkovo decembrsko jutro. Ko sem prihajala, je ravno zaključevala vsakodnevni jutranji obhod. »Preverjam kaj se je dogajalo v nočnem dežurstvu, če smo morda dobili kakšno pritožbo, če se je v ambulantah, ki so delovale prejšnjo popoldne dogajalo kaj posebnega. Preprosto moram in želim biti seznanjena z dogajanji v hiši,« mi je hitela razlagati sestra Sonja, medtem ko sva se približevali prostorom uprave. »Sedaj pa bom zaklenila, da se bova lahko v miru pogovorile…«, je začela Sonja Tul in že naju je prekinilo trkanje. »Veste, moja vrata so vedno odprta na stežaj in sodelavci lahko vstopajo za karkoli in kadarkoli,« je z nasmeškom dejala moja sogovornica in čeprav trkanju kar ni hotelo biti konca, sva začeli najin pogovor. 1. Gospa Tul, so takšni temeljiti jutranji obhodi zdravstvenega doma nekaj običajnega?
Zame so. Ne vem, ali se je ta praksa uveljavila tudi drugod, jaz pa preprosto ne bi mogla začeti delovnega dne, če ne bi izvedela prav vsega, kar se je zgodilo do mojega prihoda. Te obhode opravljam, odkar sem prevzela delo glavne sestre. 2. Kaj pa je delo glavne medicinske sestre?
Sem gospodinja v hiši, v kateri moram skrbeti za dobro počutje zaposlenih in pacientov. Sodelavcem vedno poudarjam, da - ne glede na to, da smo pogosto preobremenjeni in preutrujeni - nikoli ne smemo pozabiti, da je pacient s svojo boleznijo, stisko in strahom v veliko težjem položaju. Številni zmotno mislijo, da se zdravstveni delavci med seboj ščitimo, ko in če pride do napak. Vendar to ni res. Tega nikakor ne podpiramo. To je samo mit. 3. Kako bi ta mit strli?
Naj zveni še tako čudno, vendar smo zdravstveni delavci v primeru, ko nekdo ne naredi svojega dela kot bi moral, vedno na strani pacienta. Če se zgodi, da je pacient oškodovan, mora priti k nam in nam to tudi povedati, da bomo lahko ukrepali. V teh primerih smo sodelavci drug do drugega neizprosni. Poznam mnoge zdravstvene delavce, ki se s pacienti zelo trudijo. Veliko jih je, ki svoje delo opravljajo dobro, so pa tudi takšni za katere bi bilo smiselno, da ne bi delali v zdravstvu. Tako, kot se dogaja tudi v drugih poklicih. 4. Zdravstveni sistem je podvržen nenehnim spremembam. Ali se te odražajo tudi na zahtevah pacientov?
Zdravstvo je v zadnjem času izjemno napredovalo. Želje pacientov pa se po mojem niso kaj dosti spremenile. Res je, da pacient danes dosti več ve o preventivi, veliko bere, otroci se o tem izobražujejo v šolah in vrtcih, poleg tega pa imamo tudi internet, ki odpira obzorja glede zdravega načina življenja. Ko pa uporabnik postane bolnik, ima samo eno željo, in sicer da bi čim prej ozdravel. Takrat bi za zdravje dal vse. 5. Kakšen je danes odnos med pacientom in zdravstvenim delavcem?
Dober. Pacient je enakovreden sogovornik v zdravstvenem timu. Lahko nam zaupa, zdravstveni delavci pa mu verjamemo, da bo ravnal kot dogovorjeno. Povratne informacije so zaželene in dragocene. Nekoč tega skoraj ni bilo, danes je to že utečena praksa. Pacienta osveščamo že v rani mladosti in s temi prizadevanji nadaljujemo vse življenje. Naše programe izvajamo tudi na univerzi za tretje življenjsko obdobje. 6. Kakšen je pristop k zdravljenju?
Pri zdravljenju je treba upoštevati, da pacient najbolje pozna samega sebe in vsak dober zdravstveni delavec vedno izhaja iz pogovora s pacientom. Zna ga pozorno poslušati in mu omogočiti čim boljšo oskrbo. Naš odnos do pacienta mora biti vedno enak, ne glede na to, odkod prihaja, kakšna so njegova prepričanja in status. Kodeks etike medicinskih sester se namreč ni nikoli spremenil. Med drugim od medicinske sestre zahteva, da svoje delo opravlja humano, strokovno in odgovorno ter v odnosu do pacienta spoštuje njegove individualne navade, potrebe in vrednote. Prav tako, kot se ne spreminja niti Hipokratova zaprisega, ki velja za zdravnike. 7. Kodeks pravi tudi, da je meja med poklicnim in zasebnim življenjem medicinske sestre zaradi pričakovanja družbe težko določljiva. Se strinjate?
Ja. Res je težko postaviti mejo, včasih celo nemogoče. Nemogoče je, da s pacienti ne živiš. Veseli smo, kadar se naši pacienti dobro počutijo, srečni, ko ozdravijo ter prizadeti in žalostni, kadar so bolni. Ta čustva nosiš v sebi in ko je nekdo neozdravljivo bolan o tem razmišljaš tudi, ko slečeš modro haljo. To je breme, ki ga nosiš s seboj, spada k poklicu in ni stikala za izklop. Zdravstveni delavec ostajaš tudi popoldan in zvečer. To je več kot poklic, je način življenja. 8. To je vendar veliko breme!
Seveda je. To lahko dela samo tisti, ki ima ljudi rad in razume z vsemi njihovimi stiskami. Če z ljudmi ne čutiš, potem ta poklic ni zate! Zdravstveni delavec je poklic, v katerem je zelo pomembna vest. Le v primeru, ko si pri svojem delu uporabil vsa znanja in sposobnosti in si za bolnika storil vse, kar je zanj najboljše, imaš lahko kljub morebitnim kritikam čisto in mirno vest, ki gre s tabo domov. 9. Se na začetku tega zavedaš?
Kje pa! Takrat si premlad. Sreča v mojem življenju je ta, da sem si izbrala poklic, ki ga imam rada. Vse, kar sem vložila vanj, mi je bilo na različne načine povrnjeno tudi izven zdravstva, v povsem vsakdanjem življenju, v nevidnih, a izredno pomembnih in pristnih medčloveških odnosih, s katerimi ustvarjamo pozitivne odnose v skupnosti. Vsi namreč potrebujemo in si želimo človeške topline ter iskrene prijaznosti. 10. Kaj vse počne medicinska sestra?
V vseh letih odkar delam, se je vloga medicinske sestre bistveno spremenila. Svoje delo opravljamo v vrtcih, šolah, domovih za ostarele, zdravstvenih domovih, bolnišnicah, … Nekoč smo bile pretežno negovalno osebje, danes pa smo del širokega vzgojno -izobraževalnega procesa, namenjenega vsem generacijam. To pa pomeni, da poleg osnovne zdravstvene nosimo veliko širšo družbeno odgovornost. 11. Vaš javni zavod, katerega ustanoviteljica je Občina Piran, deluje na različnih lokacijah. Katerih?
Zdravstveni dom Piran ima tri enote: Piran, Lucija in Sečovlje ter posamezne zobozdravstvene ambulante po osnovnih šolah v Piranu, Luciji ter enkrat tedensko v Centru za usposabljanje Elvira Vatovec v Strunjanu in na Srednji pomorski šoli v Portorožu. Otolaringološko ambulanto imamo na Centru za korekcijo sluha in govora v Portorožu, dispanzer za žene pa tudi v lucijskem TPC-ju. Trenutno je v ZD Piran zaposlenih 90 zdravstvenih delavcev, približno polovica jih je koncesionarjev. 12. Kako sledite trendom sodobnega zdravstva?
Predvsem z velikim poudarkom na preventivi, ki na dolgi rok pomeni manj bolezni, za državo pa manj denarja. Ker ne zdravimo le kurativno, ampak delujemo tudi preventivno, smo poleg dispanzerskega načina zdravljenja uvedli tudi preventivne programe, s katerimi želimo zajeti vso populacijo. V ta namen že vrsto let izvajamo zdravstveno vzgojne programe za otroke in mladostnike ter promocijo zdravja za odrasle. Odzivi so iz leta v leto obetavnejši, čeprav bodo rezultati vidni šele na dolgi rok. 14. Vaše kurativne in preventivne storitve torej zajemajo populacijo vseh starostnih skupin, od otrokovega rojstva, oziroma od samega spočetja pa do upokojitve in še dlje. Kako to poteka?
Dovolite mi, da se osredotočim samo na naš zdravstveni dom, ker bi bila razprava predolga, če bi skušala zajeti vse naše zdravstvo. O tem, da je naše zdravstvo še vedno zelo kakovostno, govori že samo dejstvo, da imajo naši otroci od spočetja do konca fakultete vse zdravstvene storitve brezplačne. Mamice hodijo na redne ginekološke preglede že pred zanositvijo, med nosečnostjo opravijo vse sistematske preglede, ultrazvok, laboratorijske preiskave, obiskujejo šolo za starše… Po porodu jih redno obiskujejo patronažne sestre, nakar sledijo redni sistematični pregledi otrok pri pediatrinji, razna cepljenja, vsi nasveti, ki jih mame potrebujejo in zahtevajo … V ZD v Luciji imamo tudi pedentološko ambulanto, kjer dojenček prvi pregled zobkov opravi že pri osmih mesecih. Zobozdravnike smo poskušali približati šolarjem, zato smo ambulante odprli tudi po osnovnih in srednjih šolah v občini. Pri psihologinji opravijo triletni otroci teste, ki pokažejo njihovo razvojno stopnjo in še bi lahko naštevala. 15. Število sladkornih bolnikov se iz leta v leto povečuje. Kako poskrbite zanje?
V našem diabetičnem dispanzerju je specialist dosegljiv že na primarni ravni. To pomeni, da ordinira v zdravstvenem domu in da na njegov obisk ni treba v bolnišnico, ki predstavlja zdravstveno oskrbo na sekundarni ravni. Nekoč tega ni bilo. Kronični sladkorni bolniki brezplačno dobijo insulin, peresa, aparat za merjenje glukoze, testne lističe, lansete za aparat, enkrat letno biokemične preiskave v laboratoriju in ob vsakem obisku ambulante tudi brezplačen pregled. Tovrstno brezplačno zdravljenje pokriva že osnovno zdravstveno zavarovanje, kar recimo ne velja za vse ostale države EU, kot so Danska, Nizozemska ali Portugalska. 16. Vse več je tudi astmatikov. Kam se lahko zatečejo?
V Luciji imamo tudi pulmološko ambulanto, kjer prav tako preglede opravlja specialist. Danes lahko z zgodnjo diagnostiko, testiranjem in šolo astme uspešno zdravimo in vodimo tovrstne bolnike. Pri nas astmatiki brezplačno dobijo inhalatorje, merilnike pljučne kapacitete in vsa potrebna zdravila. 17. Kakšne so zadnje novosti v vašem zavodu?
Pred kratkim je koncesijo v ZD v Luciji pridobila specialistka internistka, ki izvaja celovite preiskave pljučne funkcije, diagnostično obdelavo astme in alergij. Poleg tega opravlja tudi ultrazvok vratnih žil, arterij spodnjih okončin in ven za diagnostiko krčnih žil, ateroskleroze in tromboze. Tudi za te preiskave smo do nedavnega morali v bolnišnico. 18. Našteli ste zelo veliko storitev in programov, ki jih ponujate. Ali menite, da slovensko zdravstvo dobro skrbi za pacienta?
Omenili smo le majhen del storitev, ki so na voljo našim uporabnikom. Paleto zdravstvenih storitev vedno znova dopolnjujemo in želim si, da bi tako tudi ostalo. Včasih me moti poceni in »na pamet« izrečena kritika tistih posameznikov, ki niso nikoli potrebovali naših storitev. S tem ne delajo škode le drugim, temveč tudi sebi. 19. Ali prihaja tudi do primerov, ko pacient ne zaupa več zdravniku? Kaj se zgodi potem?
Nič dobrega. Ko pacienti postanejo bolniki in izgubijo zaupanje v zdravstvo, porabijo preveč energije za nezaupanje, ki bi jo sicer lahko vložili v zdravljenje. V takšnih primerih je rezultat zdravljenja žal slabši. 20. Ste kot pacient kdaj imeli slabe izkušnje v zdravstvu?
Nikoli! Ko sem se pred leti sama znašla v vlogi bolnika, so me kolegice hotele »preko vrste« napotiti k specialistom, čeprav se vedele, da bom to možnost zavrnila, ker zaupam v zdravstvo in sem se hotela zdraviti po redni poti tako kot so to počeli vsi pacienti, za katere sem skrbela. Tudi v Ljubljani, kjer me niso poznali in niso vedeli, da delam v zdravstvu, sem bila deležna popolne oskrbe in so zame naredili vse, kar je bilo v njihovi moči. Lep dokaz je dejstvo, da sem danes tukaj, da sem zdrava in da lahko delam. 21. Kakšna je vaša vizija razvoja zdravstvene oskrbe na primarni ravni?
Zdravstvo ni poceni, pa vendar mislim, da bi v državi z dva milijona prebivalci moralo biti obvladljivo. Razmerja med koncesionarji, zasebnim in javnim sektorjem mora biti natančno določeno in sicer na državni ravni. Poraba skupnega denarja bi morala biti bolj skrbna in transparentna. O tem kakšne pravice in dolžnosti imamo državljani kot pacienti, bi se morali ukvarjati politično neodvisni strokovnjaki. Ko govorimo o zdravstvu, govorimo o nas vseh. 22. Ali pacienti poznajo svoje dolžnosti?
Ne, vendar ne poznajo niti svojih pravic. Pacient mora vedeti komu se bo zatekel, ko bo zbolel in bo v stiski, ne pa da bo šele takrat brezglavo iskal lečečega zdravnika. Zato je njegova dolžnost, da pravočasno izbere splošnega zdravnika, zobozdravnika, ginekologa, pediatra,… 23. Katere pravice ima pacient?
Predvsem ima pravico vprašati karkoli. Ne smemo pozabiti, da je pacient tisti, ki je vedno bolj obremenjen od medicinskega osebja, ker je v stiski in ga je strah. Zato morata medicinska sestra in zdravnik biti sočutna, in se prilagajati vsakemu posebej, saj delamo z vsemi generacijami. V 40 letih še nisem srečala nesramnega pacienta. V kolikor je zaradi preobremenitve v bolniških sobah ali gneče v čakalnici prihajalo do nejevolje, sem pacientu prijazno pojasnila, da trenutno ne morem biti ob njem, vendar da se mu bom popolnoma posvetila kasneje, kar je sprejel in razumel. Pogosto pacientu zadostuje že samo ena beseda: oprostite. 24. Vrednota zdravstvene nege je tudi znanje. V ZD Piran imate visoko izobražene medicinske sestre, kmalu celo magistrice znanosti. Kakšen je potencial zdravstvene nege?
Iz prvotne bolničarske šole je nastala srednja šola, nato višja in visoka šola, sedaj se pripravlja tudi fakulteta, iz katere bomo dobili predavateljice za nove rodove. Vendar mislim, da je najpomembnejše, da se ves kader nenehno izobražuje, ker je razvoj zdravstva tako intenziven, hiter in obsežen, da nobena šola ne zadosti potrebam, ki nastajajo pri našem delu. Imeti moramo široko znanje o zdravstveni negi, ki vsebuje različne posege, skupinsko delo, svetovanje, krizne intervencije, itd. Znanje zdravstvene nege se mora opirati tudi na sociološko in psihološko znanje, kakor na znanje naravoslovja, da bo bolnik deležen nege kot celovit človek, ne pa le ko predmet medicinske diagnoze. Medicinske sestre smo si morale pridobiti tudi licenco, ki dokazuje našo strokovno usposobljenost, saj jo narekujejo novi evropski predpisi. Licenca se podeli za obdobje sedmih let in velja tudi po odhodu v pokoj. Podaljša se lahko, če zdravstveni delavec v tem obdobju zbere zadostno število licenčnih točk, ki se seštevajo na različnih strokovnih izpopolnjevanjih in z njo lahko delaš v vseh državah EU. V Društvu medicinski sester, babic in tehnikov Koper, kjer sem članica izvršnega odbora, organiziramo na Obali redna izobraževanja, ki so dosegljiva vsem zainteresiranim. 25. Pridobili ste tudi naziv Učni zavod. Kaj to pomeni?
Ministrstvo za zdravje nam je podelilo ta naziv za izvajanje praktičnega pouka z dijaki srednjega strokovnega izobraževanja ter študentov visokošolskega študijskega programa zdravstvene nege. 26. Sindikat delavcev v zdravstveni negi Slovenije vam je leta 2004 podelil priznanje Medicinska sestra človek in pol. V njem so med drugim zapisali: »Ko je Sonja Tul postala glavna medicinska sestra ZD Piran, je sindikatu doprinesla veliko, saj je vanj včlanila vse medicinske sestre in zdravstvene tehnike iz zavoda kjer dela. Je vzorna medicinska sestra, ima velik vpliv v okolju ter organizaciji kjer dela in je bojevnica za pravice medicinskih sester. Kljub svojemu vodilnemu položaju si je upala zagovarjati pomembno vlogo sindikata, k čemur je spodbujala tudi sodelavke z besedami: Samo to je naša prava pot.«
Sindikat delavcev v zdravstveni negi Slovenije je nastal pred 14 leti. Kmalu za tem, ko so zdravniki in zobozdravniki ustanovili svoj sindikat FIDES in pri tem malce pozabili, da spada v zdravstveni sistem tudi vrsta ostalih poklicnih skupin, ki skrbijo za bolnikovo dobro počutje (medicinske sestre, laboranti, fizioterapevti, in drugi). Menim, da moraš za dobro opravljeno delo dobiti pošteno plačilo. Tudi v novembrskih delavskih demonstracijah v Ljubljani, udeleženci niso demonstrirali za novo jahto v marini ali vilo na Belem križu, temveč za ogreto stanovanje, košarico zdravih živil v trgovini in enkrat letni dopust, ki bi ga lahko preživeli v Polhovem Gradcu in ne na Maldivih. Ponavljam, da v naši dvomilijonski državi v osrčju Evrope lahko porazdelimo sredstva tako, da revščina ne bi vsak teden naraščala. Po 14 letih sem še vedno istega mnenja, saj je v našem ZD članstvo v sindikatu sto odstotno. Če razmišljam, da je definicija zdravja stanje popolne fizične, duševne in socialne blaginje in ne le odsotnost bolezni, potem si vsi delavci v proizvodnji, turizmu, trgovini… za svoje delo zaslužijo plačilo, s katerim bi lahko dostojno živeli. Blišč zunanjih fasad ne pomeni nič, če se gradi na ramenih delavcev! Vsa človeška bitja so rojena svobodna, z dostojanstvom in pravicami (Splošna deklaracija o človekovih pravicah 1948). 27. Največ kritik v slovenskem zdravstvu je na dolge čakalne dobe in neprijazno osebje. Kako to komentirate?
Z dobro organizacijo se dajo te dobe skrajšati. Zdravstveni delavec pa ima samo dve možnosti, za kateri porabi isti čas: ali je prijazen ali neprijazen. Prijazen odnos do pacienta je veljal nekoč in velja še danes. Tako je zapisano tudi v kodeksu etike medicinskih sester. 27. V vašem poklicu velja, da so pristni odnosi s sodelavci ključni za dobrobit pacienta. Je tako tudi v ZD Piran?
Je! Vesela sem, da delam v kolektivu, v katerem se dobro počutim, saj se pogosto srečujemo, pogovarjamo in družimo. Kljub temu, da se delimo na koncesionarje in javni zavod, smo med seboj tesno povezani. V našem kolektivu se zavedamo, da delamo vsi za enega pacienta, ne glede na morebitna nesoglasja med nami. V takih trenutkih konflikte hitro presežemo, saj je naša primarna skrb pacientovo dobro počutje. 28. Kako sodelujete z vašim ustanoviteljem?
Z občino smo vedno dobro sodelovali. Med letom uspešno izvedemo kar nekaj skupnih projektov. Če bi mi bilo dano, pa bi v tem trenutku gotovo predlagala, da bi tudi v našem občinskem proračunu (tako, kot so to storile že nekatere druge občine) našli sredstva za cepljenje proti HPV virusom. Ker sem kar nekaj let delala v ginekološkem dispanzerju, veliko vem o zelo hudih stiskah dekleta in žen, ki so se okužila z virusi HPV. Da o posledicah, ki lahko nastanejo ob okužbi, niti ne govorimo. Cepivo je sedaj na tržišču! Pravočasna preventiva s cepljenjem zaščiti pred rakom materničnega vratu in genitalnimi bradavicami. Za to vrsto raka v Sloveniji vsako leto, po podatkih Inštituta za varovanja zdravja RS, zboli približno 200 žensk, letno jih za to boleznijo približno 50 umre. Zavarovalniška in strokovna birokracija pa meljeta počasi – prepočasi! 29. V vaši dolgoletni praksi ste verjetno doživeli marsikaj. Katerega dogodka se še posebej spominjate?
Med našo - hvala bogu kratko - vojno v Sloveniji smo bili v ZD Piran pripravljeni pomagati komurkoli, ki bi se zatekel v našo hišo. Vedeli pa smo, da bi v primeru hudo poškodovanih ali ranjenih imeli na zalogi premalo sanitetnega materiala za večje potrebe. Prednost dobave materiala so imele bolnišnice. V tistih dneh se je nekega jutra pred ZD v Luciji ustavil velik kombi z oznako RK, poln zdravil in ostalih zdravstvenih pripomočkov. Vse to nam je poslal neki gospod iz Avstrije, ki je bil dolgoletni gost v naših hotelih, zdravstvene usluge pa smo mu po pismu sodeč prijazno nudili v našem zdravstvenem domu. Kljub temu, da smo se mu kasneje posebej zahvalili, verjetno ne bo nikoli dojel, kaj je to takrat pomenilo nam vsem. Mogoče smo vse to malce kasneje povrnili v času vojne na Hrvaškem, ko so se naši pacienti odzvali naši prošnji, da naj k nam prinesejo vsa zdravila, ki jih ne potrebujejo več. Dobili smo neverjetne zaloge neporabljenih zdravil, ki smo jih redno vsak teden pošiljali v bolnišnico v Osijek. V kombi smo naložili tudi odeje, rjuhe, kozarce, lonce,… Po koncu vojne smo iz te bolnišnice dobili zahvalo, ki nas je kar presenetila. 28. S kakšnimi občutki odhajate v pokoj?
Kaj lahko reče nekdo, ki je opravljal poklic, ki ga je neizmerno veselil? V sodelavcih in pacientih sem vedno našla oporo, ki sem jo včasih tudi sama potrebovala. V svoj kovček sem naložila samo lepe spomine, v enem kotu pa sem si naredila prostor za vsa nova presenečenja, ki mi jih bo nudilo življenje. S seboj odnašam tudi licenco, tako da bom med upokojitvijo še naprej skrbela za prijatelje, sorodnike, znance in sosede. Medicinska sestra namreč ostajaš vse življenje!
Pogovarjala se je JERNEJA SEGULIN
|
